Na večer praznične nedelje se je končal eden od zanimivejših izzivov, ki sem se jih lotila v svojem življenju – SUPERTEČAJ šivanja v Kinu Šiška. Od petka do nedelje se nas je sedem punc dobivalo v Komuni, kjer smo hlastale za novim znanjem in včasih tudi za svežim zrakom, ki bi v naše možgane dovedel sveže molekule kisika, da bi mogoče malo hitreje razumele, kaj od nas hoče naša tršica Ana Malalan :)

embedded by Embedded Video

Prvih osem ur, ki smo jih skupaj preživele v petek, smo se ukvarjale z izdelavo preproste torbe, na kateri smo se učile razne trike, ki se uporabljajo pri šivanju oblačil – zadrga, žepi, gubice, obroba, pas itd. Ostalo nam je samo, da doma preizkusimo še, kako se obrobi gumbnica.

Ko smo v petek zvečer prišle domov, smo se posvetile še risanju kroja za tisti kos oblačila, ki smo se ga namenile sešiti v štirih sobotnih in osmih nedeljskih urah. Preden smo se v soboto naučile, kako se kroj polaga na blago in ponovile, da je na stranskih robovih treba odrezati dodatna 2 cm blaga, na okroglinah in drugih spojih 1 cm, za zadrgo pri hlačah pa moramo imeti kar dodatne 3 cm blaga, smo skupaj z Ano temeljito pregledale naše kroje. Ugotovile smo, da bosta dve delali majčko oz. tuniko, dve sta se odločili za krilo, ena si je zaželela nosečniško obleko, dve pa sva delali hlače – ena dolge, druga kratke.

Medtem ko smo zatopljene v šivanje hodile od mize, kjer smo imele šivalne stroje, do mize, na kateri smo risale, izrezovale in s pomočjo bucik ali posebnega sukanca – hefte – spajale kroje, smo poslušale glasbo in ugotavljale, da so si zelo podobni tudi naši glasbeni okusi. Še vedno sem zelo pozitivno presenečena nad dejstvom, da smo bile s puncami tako simpatična skupina. Res smo se imele zelo lepo in čeprav smo bile kar utrujene, smo se vseeno zabavale in spodbujale, če kateri kaj ni šlo. Na koncu smo se tudi strinjale, da bi se morale še kdaj dobiti vsaj na kakšni pijače, če že ne na nadaljevalnem tečaju krojenja in šivanja, ki ga ima v mislih Ana.

Vse smo se zaljubile v Anino entlarico oz. overlock oz. opletilnik, ki je zarobil posamezne kose oblačil v neverjetno hitrem času :) Vedno znova pa nas je, seveda, navduševala tudi naša Ana Malalan, ki nas je v teh treh dnevih zelo veliko naučila. Sicer je tole vse skupaj šele res dober začetek in brez nadaljnjega šivanja ne bomo nikoli znale sešiti še kaj drugega, kot samo ene vrste torbo in en kos oblačila, ampak začetek je bil vsekakor zelo spodbuden. Ni lepšega, ko ti uspe lepo zašiti zadrgo, žep, pas in potem se kar naenkrat v tvojih rokah znajdejo nove kratke hlače. In so ti tudi dovolj velike! Ne vem, kaj bi me lahko bolj spodbudilo, da bi še naprej šivala, kot končni izdelek, ki je odličen dokaz, da se da. In, da se da stvari narediti tudi zelo dobro. Mogoče na začetku kje narediš kakšno manjšo gubico, ki je nisi predvidevala, ampak vaja dela šiviljo! :D

Čeprav je tečaj zaključen in vem, da bom kar malo pogrešala ta naša srečanja, sem po drugi strani zelo vesela, da si je nekaj odmora vzela tudi moja glava – čeprav sem bila ob večerih zelo utrujena, kar nisem mogla zaspati, brez da bi še kakšne pol ure ali celo več razmišljala o tem, kako bom hlače zašila do konca, kaj sledi žepom, kdaj pride na vrsto zadrga, kako bom lepo zarobila pas … V noči s ponedeljka na torek, ko kakšno uro nisem mogla spati sem si v mislih sešila že tudi novo krilo in v moji omari je že vse, kar potrebujem za prvi samostojni šiviljski podvig. Še prej me čaka robljenje kavbojk in gumb, ki še manjka mojim kratkim hlačam s SUPERTEČAJA šivanja.

Pravo veselje se je šele začelo ;)

Kandela